Vtisi mamic
Vtisi mamic
porod ti da moč
Porod ti da moč. Prvi porod je za vsako žensko edinstven. Spoznaš, če to zmoreš. Meni so to možnost v porodnišnici vzeli. Bila sem 10 dni čez rok, brez popadkov, brez težav, a so se brez kakršnega koli pregleda otroka odločili, da je čas. Po 11 urah sem po predrtju ovojev, z umetnimi popadki, s protibolečinskimi, plinom in rezanjem presredka rodila čudovitega fantka...bila sem srečna, da mi niso naredili še carskega. Na porod se nisem pripravljala, a želela sem hodit, se gibat, pomagat otroku na svet in vse to mi je babica z zabičanjem:« Kaj vam pa pade na pamet, saj smo vam predrli ovoje. Kar tukajle ležite, pa bo.« vzela. Izkušnja poroda ni bila tako slaba, vsekakor pa tudi ne tako dobra, da bi jo spet v taki varianti ponovila. Z drugo nosečnostjo sem dobila novo priložnost najti sebe. Sedaj sem vedela, da se bom posvetila sebi in naredila vse, da bi bilo v drugo bolje! Brala sem o doulah, o naravnem porodu in vedno bolj sem čutila, da želim imeti ob sebi čim manj ljudi in se počutiti varno, preprosto biti center dogajanja. Prijateljeva žena je imela ob rojstvu tretjega otroka babico Marjeto, en pogovor z njo mi je dal več kot vse knjige. Bila je preprosto zadovoljna, počutila se je močno, zmožno doseči nedosegljivo. To sem iskala. Marjeta se je izkazala za super osebo, pomirila je dvome, ker ona pač ne dvomi v naše ženske sposobnosti, me masirala in me usmerjala tja, kamor sem si želela. Porod drugega otroka se je začel 6 dni čez rok s pokom ovojev v ginekološki ambulanti. Vsi so bili presenečeni, jaz pa še najbolj. »Nikar ne kličite rešilca, jaz grem v Kranj« sem večkrat ponovila sestram, se ulegla in čakala moža. Marjeto sem takoj klicala, pojedla banano in preoblečena v krilo medicinskih sester odšla v Kranj. Popadki so bili MOJI, odpirala sem se SAMA in ko me je Marjeta sprejela, sem bila zadovoljna in srečna. Vsak popadek sem lepo dihala, se v mislih odpirala, se premikala...najbolj mi je ustrezalo stati oprta na moža. Naenkrat je bila bolečina res neznosna in kar ni popustila. »Tole pa kar ne neha, jaz ne morem« sem potožila Marjeti, ona pa me je nežno vodila do postelje, me pregledala in vse kar sem slišala je bilo: »Rodila boš«. Oprla sem se na moža in skupaj z Marjeto, brez pritiskanja, predihala par popadkov. Najino drugo dete je bilo rojeno. Rodila sem hčerko. Porod je bil čudovit. Občutek varnosti, zagrnjene zavese, medla svetloba, bližina moža, možnost pitja vode, glasba v ozadju in Marjeta, ki me je tiho spremljala in usmerjala. Vse je bilo tako kot mora biti. In sedaj? Počutim se močno, izpopolnjeno. Ponosna sem nase. Ko pomislim na porod, se nasmehnem, prevzamejo me občutki zadovoljstva, zmage. Vsakič, ko vidim nosečko, ji želim, da bi zbrala moč in pogum za naravni porod, ker punce, TO je TO!! ŽUP
žup