Vtisi mamic

rojstvo Valentina

Vsak dan sproti sem si izmišljevala kaj vse še moram postoriti preden grem rodit.  Tudi tisti sončni petek, sredi marca, ni bil čisto nič drugačen.  In čeprav sem že težko našla kaj nepostorjenega, je bil petek že navsezgodaj splaniran do potankosti. No, včasih se ne splača planirat. Sploh.

Z mamo sva kramljale ob jutranji kavi, ko sva opazili moje zatečene noge zato je vztrajala, da moram na pregled h ginekologinji. Sama v tem nisem videla smisla saj mi je bilo jasno, da se že dogaja glede na vse lažne popadke, ki sem jih imela že dlje časa in da sem bila že na torkovem lažnem alarmu v porodnišnici odprta 3 cm. Za ljubi mir sem popustila in odpravile sva se v zdravstveni dom.

Ob pregledu sem bila odprta že 5cm in ginekologinja me je napotila v porodnišnico. Poklicala sem moža in Marjeto. Ta mi je naročila naj nekaj konkretnega pojem in grem počivat. Ubogala sem jo in še nikoli v življenju nisem tako hitro pojedla celega kebaba. No...in dveh tablic čokolade z lešniki. Kaj kmalu po tem, ko sem se spravila k počitku, so se začeli redni popadki na 10 minut. Prišel je mož in tako sva skupaj ležala na postelji, se smejala in pogovarjala. Mama pa je na par minut hodila priganjat češ, kaj še doma počnem, saj je vendar druga nosečnost. V smehu sem ji odgovarjala, da je za vse še dovolj časa in da nikamor ne grem, dokler se mož ne obrije. No, kmalu po tem, ko se je odpravil v kopalnico, so se popadki premaknili na 6 minut.

In odpravila sva se proti kranjski porodnišnici, kjer naju je pričakala nasmejana Marjeta.

Po sprejemnih ceremonijah smo odšli v porodno sobo, ki je po moji oceni imela čisto preveč oken in preblizu je bila sosednja porodna soba. In kaj si bo kdo mislil, če me bo slišal?! Joj, nezaslišano. A ob vedno bolj pogostih popadkih ni bilo več časa za kompliciranje in razmišljanje o nepomembnih stvareh. Oken še opazila nisem! Večino popadkov sem predihala stoje med zibanjem bokov. Nekaj popadkov sem celo preplesala z možem. Nekje med 7 in 8 cm mi je Marjeta ponudila masažo. (Počutila sem se tako "fensi". Kje te še zmasirajo med rojevanjem?! Prvič je čas popadkov prisotna babica počela vse drugo namesto, da bi se posvetila meni...) Masaža mi je zelo ugajala. Po njej so se tudi popadki okrepili. Mehur pa ni in ni počil. Ko je Marjeta zaznala, da porod ne napreduje, je predlagala predrtje mehurja. Sprva sem zavrnila, ker sem hotela vse naravno. Čez čas je spet ponudila in takrat sem tudi sama uvidela, da ne napreduje in dovolila predrtje. Ovoji so bili tako močni, da se zlepa niso predrli! Kmalu zatem se je začelo zares...Marjeta mi je prijazno rekla, da zmorem. In da bom izdihala otroka. In sem ga res. Zelo kmalu se nam je pridružil Valentin. In če se mene ni slišalo po porodnem bloku, se je njega sigurno! Kako se je drl!!!

Položila mi ga je na trebuh zaradi zelo kratke popkovnice in nas pustila same. Uživali smo v tistih prvih skupnih trenutkih. Sami. V medli svetlobi in tišini smo se spoznavali. Čez čas se je vrnila, mož je prerezal popkovnico, dala nama je zapestnice in mi ga položila v naročje, kožo na kožo, pokrila oba in nas spet pustila same. Čudoviti trenutki, ki bodo za vedno ostali v res lepem spominu.

Še vsaka ženska je rodila, tudi jaz bom. Res je. Vendar je velika razlika kako rodiš. Naravni porod z izbrano babico je bil zame prava izbira. Zavedanje, da sem zmogla brez protibolečinskih zadev in brez umetnih popadkov, me je napolnilo z enim notranjim ponosom in zadovoljstvom. Da zmorem! Da sem močna! Spominjam se prvih trenutkov po porodu, ko sem v sebi občutila mir, zadovoljstvo in srečo. Ne spominjam se besed. Mislim celo, da sem bila kar tiho. A teh občutkov, ki so me prevevali, ne bom pozabila nikoli. Mir, zadovoljstvo, sreča in v naročju najlepše darilo, ki ti ga lahko življenje da.

Marjeta me je pozitivno presenetila s tem, da si je zapomnila čisto vse moje želje, ki sem ji jih povedala le enkrat. Med porodom je vse potekalo gladko in mirno, ni bilo nepotrebnih vprašanj ali zmede.

Kasneje je večkrat preko telefona preverjala kako sem, kako se "rihtava". Ker sem z dojenjem imela težave (sploh ker prvič nisem dojila), me je večkrat obiskala v porodnišnici in svetovala glede dojenja. Sledil je še obisk na domu...skratka, nudila mi je vso možno pomoč. Tako praktično kot moralno. Vedno je bila pripravljena pomagat in odgovorit na še tako butasta vprašanja. Prepričana sem, da mi brez njene pomoči ne bi uspelo polno dojit. Ni ji vseeno za "njene ženske", kot nas sama kliče. Po porodu mi je zaradi težav v medenici priporočila Bownovo terapijo pri njej. Sprva sem skeptično stvar ožigosala za "larifari" a mi je že po prvem obisku bilo jasno, da zadeva deluje. Toplo priporočam!

<>Marjeta še enkrat najlepša hvala za vse!

Marjana

<< nazaj

 
To spletno mesto za svoje optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali dovolite, da jih naložimo na vaš računalnik?