Vtisi mamic
Vtisi mamic
Moja porodna zgodba
Pri tretjem porodu sem želele drugačno porodno izkušnjo, kot sta bili prvi dve. Čutila sem, da znam in vem, kako se rodi. Ob sebi sem želela imeti osebo, ki mi bo zaupala in skušala slediti mojim željam. Na neki točki sem prišla do sklepa, da bi rodila kar doma, saj je bil strah pred neprimernimi odzivi zdravniškega osebja zelo velik. Porod sem želela doživeti kot posebno intimo (tudi spolno) doživetje in na ta način premagati vse strahove iz preteklosti. S pomočjo Marjete in moža mi je to uspelo.
Čudežno je bilo že to, da sem Marjeto našla na internetu, saj nekako nisem pristaš prebiranja forumov, prijateljic s tovrstno izkušnjo pa tudi nimam. Po prvem srečanju z Marjeto sva z možem preprosto vedela, da je prava oseba za naju. Poznala je odgovor na vsako moje vprašanje.
V glavi mi bodo še večkrat ozvanjali njeni stavki: "Špela, spusti." Dojenček je namreč zamujal devet dni in bila sem že rahlo nestrpna. Bala sem se umetnih popadkov, ki so me prvič tako boleli.
Pomembno se mi je zdelo, da se na porod dobro pripravim. In mislim, da sem z mirno glavo in vestjo pričakala svoje prve popadke, ki so se začeli stopnjevati okoli trindvajsete ure. Starejša otroka sta spala, k nam je prišla prenočit tašča, z možem pa sva polno otovorjena (medicinska žoga, dojilna blazina, vzglavnik in potovalni kovček) odpravila proti Šenčurju. Marjeti nisem sporočila, da sem šla na pot, saj nekako nisem popolnoma zaupala sebi, da je to to. Moža sem prosila, da nekje v Šenčurju parkira avto. Želela sem se še malo sprehoditi, saj me je skrbelo, da bodo popadki popustili. Dobre pol ure sem vstrajala zunaj na mrazu, potem pa sem prosila moža (ki je med tem že skoraj zaspal v avtu), da naju še malo zapelje naokoli, spoznavat Gorenjsko. Spominjam se, da sva po radiju poslušala intervju s Severino Gjurin... Med vožnjo sem pomislila, da bi šla kar nazaj proti Ljubljani. Malo po polnoči pa sem vseeno poklicala Marjeto in ji v stiski zaupala, da se vozim po krajih v njeni bližini, ona pa je na pol v smehu rekla, naj se vendarle pridem pokazat.
Čaj, ki ga je pristavila na domu (Marjeta kuha odličen ingverjev čaj), nas ni dočakal.
"Špela, si na pol poti.Gremo!"
"Kam?" sem jo rahlo zmedeno vprašala.
"Ja, v porodnišnico"
Zatem so stvari tekle zelo hitro. V porodnišnici ni bilo nikogar. Bili smo samo mi trije in dojenček na poti. Sicer nas je pozdravil dežurni zdravnik, a ga med porodom nismo nič potrebovali. Marjeta je naredila potreben CTG, potem pa sem se sprehajala gor in dol po "sončni sobi". Vmes smo si pripovedovali anekdote in se šalili, da smo ohranili sproščenost. Z Marjeto pa sva še enkrat dorekli, kako bova izvedli "iztis" Popadke sem do "finala" predihavala na nogah. Naslonila sem se na okensko polico in nadeljevala s hojo. Ko sem čutila, da ne morem več, sem šla na "vse štiri". Marjeta je prinesla žogo, na katero sem se naslonila, in v enem dihu dobesedno "izpela" najino Ano. Marjeto je hiter porod Ane presenetil, saj ni imela niti toliko časa, da bi si nataknila zaščitne rokavice.
Ob rojstvu se je zaslišal nežen jok, potem pa tišina. Ana se je rodila v popolnem miru. Še danes, ko je od poroda minilo že trinajst dni, jo redko slišim jokati. Gleda in se čudi svetu. Jaz pa se s hvaležnostjo spominjam popolnega poroda, saj je bil celoten potek tak, kot sem si ga med nosečnostjo vizualizirala. Čutim, da sem naredila nekaj pomembnega in izrednega zase, za svojo ženskost, nenazadnje tudi za spolnost. Prvič v življenju sem imela občutek, da imam popoln nadzor nad svojim telesom in da imam ob sebi ljudi, ki mi zaupajo, da bom opravila tako, kot je treba. Za vse to se ti, Marjeta iskreno zahvaljujem. Večkrat se pošalim, da je bila to najcenejša in najintenzivnejša "terapija" v mojem življenju Špela
špela