Vtisi mamic

moja zgodba

 

Moja porodna zgodba je bila zame daljše potovanje, ki se je začela že v času pred zanositvijo. Poroda me je bilo namreč od nekdaj strah, predvsem sem se bala soočanja s porodno bolečino, saj je bilo moje dotedanje prepričanje, da pač moj bolečinski prag ni ravno prav velik. Hkrati pa sem si želela, da bi rodila čimbolj naravno. Ko sem se udeležila predavanja babice Ina May Gaskin v Ljubljani, je ob poslušanju njenih zgodb v meni vzklilo spoznanje, koliko vendar žensko telo v resnici zmore. In hkrati močna želja biti pri porodu prisotna, v svojem centru, svobodna, močna...Tudi jaz sem si želela doživeti porod, kjer se porodne izkušnje spominjaš kot nekaj izjemnega in ne kot bolečo izkušnjo, ki jo želiš čimprej pozabiti. V prepričanju, da način kako smo rojeni, oblikuje našo življenjsko pot, sem začela graditi lastno moč in krepiti telo, duh, občutke in moj neverjeten in aktiven um. V meni je vse bolj raslo zavedanje, da je način poroda v prvi vrsti moja izbira, moje lastne aktivnosti in prepričanj. Veliko sem prebirala informacij o načinih poroda, v bolnišnicah in porodnih hišah, in vsebolj je v meni raslo spoznanje, da bolnišnično okolje zame ni preveč vzpodbudno. Zato sem želela najti osebo, ki me bo podpirala, spodbujala, upoštevala, ki bo podpirala naravne metode poroda in imela znanja tudi s področja alternativnih tehnik, če bo potrebno pač kakorkoli pomagati oz. sodelovati. Roditi v porodnem okolju, ki me podpira  v moji izkušnji, sem si veliko lažje predstavljala. Občutek v meni mi je šepetal, da to pa zmorem. Lahko bi rekla, da sem čutila, da v prvi potrebujem čutiti varnost...

 

Na Mami Zofi, kjer sva se s partnerjem udeležila delavnic Priprave na porod, sva veliko slišala o naravnih porodih v tujini. Tudi sama sem poklicala v Avstrijo, vendar me telefonska komunikacija z tamkajšnjo babico ni prepričala. Na enem izmed predavanj sem izvedela tudi za babico Marjeto in takoj po našem prvem srečanju, je padla odločitev. Nekako v sebi sem čutila, da želim roditi  prav z njo...Do poroda smo imeli več srečanj in v meni je skozi najin odnos raslo zaupanje. V njej sem našla vso široko podporo, ki mi je veliko pomenila in odgovore na moja vprašanja (ki jih ni bilo malo) in tako skušala vnesti v najin porodni načrt čimveč stvari, ki so bile meni oziroma nama s partnerjem skupaj pomembne. Marjeta me je večkrat spomnila, da naj ne pozabim, koliko sem sposobna, da naj verjamem vase in v svoje telo, ter se vsak dan povezujem z otrokom. Ob vsem tem, sem sočasno obiskovala hipnoterapijo, jogo za nosecnice, telovadila na žogi in si ob koncu priskrbela še homeopatske pripravke za mehčanje materničnega vratu in obiskala tudi akupunkturo za lažji porod. Povezava z bitjem v meni je postajala vse globja in bolj pristna. Začela sem verjeti, da se bo porod pričel, ko bo otrok pripravljen na svoj prihod.

 

Moj porod se je začel ob treh zjutraj z rednimi popadki en dan pred postavljenim rokom. Ko so bili popadki na 5 minut sva poklicala Marjeto in se kmalu odpravila proti Gorenjski. Popadki med vožnjo v avtu so se mi zdeli kar močni, čeprav so potem v primerjavi s tistimi, ki so sledili kasneje, izgubili na svoji moči. Redne in močne popadke sem med porodom predihavala stoje, na žogi, z menjavo različnih položajev. Sledila sem sebi in preverjala z Marjeto, če je vse kar se dogaja, ok. Spominjam se, da mi je bilo vroče kot na poletnem soncu in čutila sem otroka, ki se spušča navzdol. Vsak popadek proti koncu se mi je zdel še močnejši. Marjeta je bila ves čas ob meni in to me je pomirjalo. Prav tako je bil v podpori aktiven moj mož, ki se ga spominjam kot zelo suverenega; kot da rojevava skupaj že večkrat. Spominjam se tudi, da sem na koncu usmerila energijo v svoj glas in zdelo se mi je, da mi le ta pomaga in v celoti podpira moje telo in malo bitjece. Vem, da sem nekje vmes tarnala zaradi bolečin, da ne vem, če bom zdržala in Marjeta mi je odvrnila, da smo zdaj pa že res blizu konca. In v meni spet nova tona upanja, da bom zmogla...Telo se je zame hitro odpiralo, pa čeprav verjetno v svojem najbolj pravem ritmu. Porod je od prvih popadkov doma, pa do konca trajal malo več kot sedem ur. Ne spominjam se točnega časa, a meni se je zdelo zelo intenzivno. Porod je do konca dobro napredoval in rodila sem povsem naravno, brez protibolečinskih zdravil in dodatkov. In ko sem dobila v naročje to malo bitje, me je občutek rojstva čisto popolnoma prevzel...Kot da so mi položili v objem celo vesolje...Rojeno bitje je čista ljubezen! Naši trenutki spoznavanja v živo so bili izjemno dragoceni, tihi, nežni in res samo naši.

 

Ja res, zelo močno sem si želela pozitivne porodne izkušnje. Hvaležna, sem, da sem ob Marjeti verjela, da je to možno. Da je bila ob meni. Me vzpodbujala tudi takrat, ko sem mislila, da bom zdaj, zdaj popustila...

Ko se zdaj spominjam poroda, se mi zdi, da je vse teklo kot je moralo. Vesela sem, da sem izbrala svojo babico. To se mi zdi nadvse pomembno. Zdaj tudi vem, da je res pomembno zaupati v svojo intuicijo, telo, ki zmore roditi brez intervencij. To, da sem zmogla, mi je prineslo ogromno...Da sem skozi lastno izkušnjo spoznala, da je prehod v materinstvo lahko res zavesten proces, ki poteka na mnogih nivojih hkrati. Zdaj vem, da sem bila z izkušnjo rojstva pravzaprav deležna globoke preobrazbe in neskončno vesela sem tega.

 

Iz srca hvala Marjeta za vso podporo, ker si osvetljevala mojo pot pred porodom, med in jo še vedno. Zdaj vem in verjamem, da je rojstvo lahko res pravi čudež...

 

In hvala še enkrat za vse tvoje masaže:)

 

Nadja

nadja

<< nazaj

 
To spletno mesto za svoje optimalno delovanje uporablja piškotke. Ali dovolite, da jih naložimo na vaš računalnik?